V zadnjem času se je zvrstilo več pozivov k obnovi levice. Tisti splošni konsenz, ki je med radikalnimi levičarji prisoten že dolgo, torej, da ne obstaja nobena stranka, ki bi bila vredna zaupanja, je zdaj začel pronicati tudi v bolj zmerne kroge. Liberalna akademija Slovenije je v svojem pamfletu Za rekonstrukcijo levice v Sloveniji! denimo zapisala: »Politična levica ni izgubila volivcev, ampak so volivci izgubili levico, ki bi ji lahko zaupali«. Z vidika članov akademije problem torej ni v tem, da bi bili volivci premalo levi, temveč v tem, da je tisto, kar volimo, z vidika levičarske politike, nevredno zaupanja. Takšna formulacija torej ni nič novega, novo je predvsem to, da prihaja iz ust tistih, od katerih nismo bili vajeni, da pod vprašaj vzamejo celotno levo strankarsko politiko oziroma njene predstavnike.
Z vidika kritične analize, ki si za cilj zadaja mišljenje in konstrukcijo novih družbenih form, je to dobro, vendar še premalo radikalno. Formulacija Liberalne akademije je prekratka, saj problem leve politike zvaja na problem strankarske politike. To v skladu z načeli liberalizma razume kot dilemo (politične) ponudbe in povpraševanja. Problem torej ni v potrošnikih – volivcih, ampak v ponudnikih, torej v strankah. V skladu s tem bi lahko govorili o tržni niši, ki obstaja v levem političnem prostoru, in apel članov akademije v resnici naslavlja natanko to. K treznosti in postrojitvi vrst poziva že obstoječe predstavnike politične levice, obenem pa k angažmaju vabi tudi nove. Zdi se, da je bila z vidika takšne zastavitve situacija že razrešena, da so volivci v tem času že dobili politično levico, ki ji lahko zaupajo. Takšen bi bil namreč lahko sklep po rezultatih prvih predčasnih volitev, kjer je zmagal človek, ki se je proslavil z izjavo: »Rad bi videl, kdo je večji levičar od mene«.
Vendar zgodovinska zavozlanost, v kateri se je znašla levica, ni tako preprosta, da bi jo lahko rešili zgolj z nekaj novimi strankami in navidez novimi obrazi. Če kaj, je kriza razkrinkala vso intelektualno in politično bedo, v kateri se je od sedemdesetih let naprej začela utapljati levica. Neoliberalizem kot nova faza v zgodovinskem razvoju kapitalizma ni bil uspešen le zaradi eksponentnega razvoja finančnega sektorja, informacijske revolucije, vzpona storitvenih dejavnosti, selitve proizvodnje na svetovni jug ter vseh drugih procesov, ki so zanj značilni. Uspešen je bil predvsem zaradi tega, ker je njegovim predstavnikom uspelo iz vajeti vreči celoten politični in intelektualni prostor, ki je obstajal od konca II. svetovne vojne naprej. Predstavniki neoliberalizma so se zavedali dejstva, da ideje dobijo moč, ko zavladajo množicam, da je moč ideje njena konkretna, materialna moč. To lahko izkušamo na ravni vsakdanjega življenja, ko se nenehno srečujemo z logiko, ki od nas terja socializacijo izgub in privatizacijo dobičkov. Obrat te logike še zmeraj ostaja škandalozen in povsem nemisljiv. Četudi je levica nenehno temeljila na predpostavki, da je kapitalizem nagnjen h krizam, zdaj, ko že več kot tri leta dejansko živimo v krizi, tega na levici nekateri nikakor nočejo dojeti in iz tega potegniti nekaj najbolj logičnih sklepov.
Mislim, da lahko slepo ulico, v kateri se je v zadnjih desetletjih znašla levica, označimo z dvojico apologija – aporija. Apologetski odnos zaznamuje tako zgodovinske nostalgike, katerih pozitiven politični projekt je vračanje k proslulim družbenim formam, kot je bil denimo realno obstoječi socializem. Apologetika pa je nujno vpisana tudi v vse tiste pristope, ki razreševanje temeljnih protislovij vidijo znotraj kapitalizma oziroma parlamentarne demokracije. Ne glede na to, kako radikalni so ti pristopi, vseeno opravičujejo sam parlamentarizem kot zadostno in zadovoljivo obliko za reševanje protislovij. Namesto reafirmacije strankarske politike skozi solzave apele pa je edina mogoča in progresivna gesta razmislek o njeni odpravi. S tem se znajdemo globoko v aporiji, v zagati, za katero priznavamo, da nanjo levica zgodovinsko ni bila sposobna ponuditi zadovoljivih odgovorov. Še več, ti odgovori so bili velikokrat celo izrazite regresije. Obenem pa gre za zagato, na katero niti danes nimamo jasnih odgovorov. Natanko zaradi te zagonetnosti pa aporija od nas terja mišljenje – še več in še boljše mišljenje. Rečeno z Brechtom: »Mišljenje je nekaj, kar nastopi po težavah in uvaja delovanje.« Vsi, ki se zavzemamo za družbo, sposobno udejanjiti vse svoje potenciale, družbo, ki v svojih prizadevanjih ne bo vedno znova le talka logike kapitala, moramo vzeti nase ta napor. V primerjavi s tem je apologetski pristop bistveno bolj varen, saj ponuja že izgotovoljene (dodajmo propadle) rešitve, ki ne terjajo mišljenja, ampak nasprotno – terjajo odpoved mišljenju.
Mislim, da je tovrstne razmisleke z vso resnostjo treba postaviti na dnevni red. V duhu te zastavitve se je smiselno vprašati, če ni levica še veliko prej kot svojih strankarskih, izgubila intelektualne predstavnike in s tem zmožnost artikulacije svojih lastnih političnih pogojev. Ali ni mogoče, da je neoliberalizem politično-ekonomski prostor prestavil tako zelo na desno, da je tisto, kar je bilo nekoč povsem samoumevno, torej protislovje med delom in kapitalom, postalo del radikalne levičarske politike. Medtem ko je zavzemanje za obstoječe politične stranke postala samoumevna in neproblematična intelektualna praksa? Poskušajmo to razdelati skozi konkretno analizo in zanjo vzemimo primer intelektualca, ki tako z vidika medijske reprezentacije kot lastnega samorazumevanja velja za levičarja. Tak primer je profesor Vlado Miheljak in v izogib nesporazumov poudarimo, da nas v resnici ne zanima kot posameznik, temveč predvsem z vidika idej, ki jih razvija v svojem pisanju. Še več, celo te ideje nas ne zanimajo z vidika njega kot posameznika, temveč zgolj kot simboli obče vladajočih idej. Te imajo širšo veljavo in niso vezane zgolj na posameznika, medij ali državo in natanko zato nas zanimajo
Vlado Miheljak je slovenski javnosti poznan predvsem kot kolumnist, ki v svojem pisanju poskuša analizirati slovensko, strankarsko, politiko. Z vidika njegove pozicije izrekanja in idej, ki jih predstavlja, nas bo zanimala ločnica med razumnikom in intelektualcem, ki jo je razvil v eni svojih kolumn. Po njegovi lastni razdelavi je razumnik značilen za politično desnico in se je sposoben kritično izrekati o vsem, razen o svoji politični opciji. Intelektualec, ki naj bi bil bolj značilen za leve politične kroge, je napram temu sposoben kritiko izrekati tudi o politični opciji, v katero verjame sam. Desni razumniki naj bi bili torej postrojeni vojaki, ki ne dvomijo v prosvetljenost svojih voditeljev, medtem ko naj bi levico zaznamovala notranja heterogenost in kultura kritičnega dialoga, ki potuje tudi proti toku partijske linije. Treba se je vprašati, ali to dejansko drži? Namesto tega, da bi primere kritične drže do strankarske levice iskali v obdobjih njene največje prosperitete, torej v času vladavine LDS, je bolj zanimivo pogledati kritično misel v času, ko je tovrstna politika zašla v krizo. Naša predpostavka je namreč, da čas hegemonije bistveno lažje prebavi kritične glasove, jih celo obrne v svoj prid in postavi na piedestal kot znak gojenja in spodbujanja pluralnosti. Še tako ostra kritika je v takšnih obdobjih relativno neškodljiva. Kritika in njeni učinki postanejo nevarni in nepredvidljivi natanko v času krize, zato se je treba vprašati, ali je bilo to načelo spoštovano v takšnem trenutku ali ne?
Morda najhujša kriza t. i. levega trojčka nastopi po padcu trojnega referenduma in v času, ko postanejo pozivi k odstopu vlade tudi najglasnejši. Kakšna je bila reakcija Miheljaka v tem času? Njegov komentar o prevzemanju odgovornosti s strani vlade je bil sledeč: »Politična odgovornost je takšna populistična floskula. […] Vlada je delala to, kar je napovedovala, slabše bi bilo, če ne bi. Zdaj je očitno, da ne bo imela podpore pri svojih reformah, a zato ni nobenega razloga, da bi morala sprejeti odgovornost«. Vlado Miheljak je s tem pokazal, da ne dosega svojih lastnih standardov oziroma natančneje, da takrat, ko gre zares, tudi sam postane razumnik. Morda pa je še toliko bolj zanimiv primer nekoga, ki se ne deklarira zgolj za liberalnega intelektualca, temveč tudi za marksista. Slavoj Žižek onkraj slovenskih meja postavlja nadvse pronicljive in navdihujoče kritike globalnega kapitalizma. Solidarizira z gibanjem Occupy Wall Street, aktivno podpre hrvaške kolege pri blokadi njihovih fakultet in nima nikakršnih iluzij o naravi parlamentarne politike ter o njenih predstavnikih. Ob vsem tem je toliko bolj presenetljivo, da se ob prehodu v naše državne meje zgodi neka nedoumljiva metamorfoza. V Sloveniji Žižek ni več kritik kapitalizma, ne solidarizira z okupacijo Boj-Za in ne podpre študentk in študentov ob zasedbi svoje matične fakultete. Namesto tega ne zamudi priložnosti, da poudarja genialnost in nedoumljenost svojega najboljšega prijatelja Gregorja Golobiča.
V tem duhu Žižek trpi za podobno zmoto kot Spomenka Hribar, tj. da si v slovenskem političnem prostoru lahko (radikalni) levičar že s tem, ko obsedeno kritiziraš lik in delo Janeza Janše. Gre za fiksacijo, katere osnovna podmena je, da ne glede na težave, ki jih »imamo«na levici, vse skupaj še zmeraj ostaja nepredstavljivo bolje kot Janša. S tezo, da je kakršnakoli leva politika boljša od Janševe, si levica vsakič znova piše bianco ček. Predvsem pa zastira dejstvo, da je Janša, pred katerim svari, v resnici že ona sama. Zato nas ne sme presenetiti, da je Liberalna akademija tik pred predčasnimi volitvami v javnost poslala še en pamflet. Takrat so zapisali: »… z veliko stopnjo zaskrbljenosti spremljamo predvolilne raziskave, ki kažejo na to, da si slovenski volivci pretežno želijo avtokratsko taktirko konzervativne oblasti v naslednjih štirih letih…«. Očitno zdaj ni več problem zgolj v ponudnikih, temveč tudi v samih potrošnikih, torej volivcih. Zdi se, da so v roku nekaj mesecev, od kar je bil izdan prvi pamflet, najprej levičarji izgubili svoje stranke, potem pa še leve stranke svoje volivce. V drugem pamfletu zato nagovor velja neposredno volivcem samim, izpostavljeno je, da politična opcija, ki prihaja na oblast, ne spoštuje temeljnih človekovih pravic. Še več, svojo politiko gradi prav na zavračanju človekovih pravic.
Z vidika dejanskega razpleta volitev je pamflet izgubil na svoji preroški moči, vendar je vseeno zanimiv za analizo. Sam na sebi nas svari pred pretečo nevarnostjo, volivce poziva k treznosti in jim na koncu zažuga, da bodo tudi sami morali prevzeti del odgovornosti, če bodo dopustili triumf takšne politike. Skorajda odveč je izpostavljati, da je s takšnim izrekanjem celotna akademija zdrsnila globoko v močvirje razumništva in Heglove lepe duše. Kot v svojem delu Tri študije o Kantovi praktični filozofiji odlično ponazori Zdravko Kobe:“Že res, da je lepa duša zagledana v svojo lepoto in praviloma ostane nedejavna. Vendar njena posebnost ni toliko v tem, da noče posegati v svet, ker se boji, da si ne bi zapacala rok s podrobnostmi, ki so nujno umazane; za lepo dušo je še bolj značilno, da nazadnje lahko stori karkoli, pa se je blato sveta ne bo prijelo, ker bo svoje dejanje vedno znala predstaviti kot delovanje iz dolžnosti”. Natanko takšna je logika, ki reafirmira realno obstoječe strankarske strukture. V času normalnega delovanja praviloma ostane nedejavna in iz svoje komentatorske kabine morda izreče kakšno sodbo ali dve. V času zaostrenih razmer, ko so pod vprašaj postavljeni temeljni pogoji za obstoj levih strank, pa se naposled angažira in svoje delovanje opravičuje natanko kot delovanje iz dolžnosti. Delovanje, ki je pogojeno in izsiljeno z vidika realpolitične nujnosti, več ne dopušča “filozofiranja” in zahteva neposredno intervencijo v politično realnost. V nasprotju s tem mislim, da je filozofiranje natanko tisto, kar danes nujno potrebujemo.
Leto 2011 je bolj kot katerokoli drugo leto po sedemdesetih letih 20. stoletja pokazalo, da je neoliberalna paradigma zašla v nerazrešljivo krizo. Arabske revolucije, protesti v Španiji in Grčiji, izgredi v Londonu, Wall Street – vse našteto se je zgostilo v slabem letu dni. In mislim, da je nujno, da vse to razumemo kot različne oblike uporov, ki imajo vsak svojo specifiko, vendar gre pri vseh za upor proti takšnim ali drugačnim pojavnim oblikam globalnega kapitalizma. To je tisto, kar združuje protestnike na Wall Streetu in Tahrirju, v Barceloni in Ljubljani. Vsi ti protesti so pokazali, da je kapitalizem sistem, ki nujno vodi v krizo in ne more funkcionirati brez izkoriščanja človeških in naravnih virov. Ločnico med levico in desnico zato lahko povsem upravičeno in ponovno postavimo na ločnico med delom in kapitalom. Med tistimi, ki zastopajo interese delavcev, in tistimi, ki zastopajo interese kapitala. Naša predpostavka je, da politična forma parlamentarizma nujno koristi interesom kapitala in da znotraj nje ni mogoče udejanjiti radikalne leve politike. Politike, ki je za današnji čas nujno potrebna. Celo več, znotraj takšne formacije so lahko pod blagovno znamko »levo« izvoljeni ljudje, ki delujejo direktno v nasprotju z interesom delavcev.
Revolucionarna vrenja, ki je letos zajelo svet nam, omogočajo in od nas celo terjajo, rojstvo resnične in nove misli. Če spet citiramo Brechta: »Treba je biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama!« Ali rečeno drugače, za Nemški idealizem, filozofsko gibanje, ki je prineslo tako Kanta kot Hegla, je bilo najprej potrebno konkretno, politično gibanje, tj. Francoska revolucija. Zato ni naključje, da sta bila tako Kant kot Hegel nad njo tako navdušena in da je ta dogodek tako pomembno vplival na razvoj njune misli. Zato naša dolžnost ne more in niti ne sme biti reafirmacija politične forme, ki temelji na strankarski demokraciji. Tako kot se upravičeno opozarja, da nas je v krizo privedla neoliberalna politika, je z isto ostrino pod vprašaj treba vzeti tudi samo strankarsko politiko, saj rešitev nikakor ne more biti v recepturi: »Še več istega!«. Preigravanje na obstoječi strankarski šahovnici je naslavljanje napačnih protislovij, s tem izogibanje pravim in zato nujno dialektični dolgčas oziroma slaba neskončnost. Gre seveda za to, da ne menjamo zgolj figur, temveč šahovnico samo! S tega vidika problem levice in njenih intelektualcev ni premalo, temveč preveč enotnosti. Še vedno obstaja vsesplošen konsenz, da lahko rešitev kapitalizma iščemo znotraj že postavljene politične strukture, kot je denimo parlament. To je podobno jalovo početje, kot če bi poskušali fevdalizem odpravljati znotraj monarhovega dvora. Edini mogoči način za več in resnično demokracijo je odprava diktature kapitala, ki je zaradi nenehnega ustvarjanja razlik sam na sebi najbolj nedemokratičen.